Zdaj govori Lana v vlogi dijakinja

»Spomnim se, da je bilo nasilje že med njima in da nas je mama kar naenkrat vse odpeljala k babici in dedku, potem pa naju je oče z bratom odpeljal od tam.«

»Ni razumel, da se pač bojim in da je od mene pričakoval preveč, od tega, da bi morala kidati gnoj, do tega, da bi morala nositi tramove, ki so zelo težki, ker pač ni imel nikogar in je hotel, da to delam jaz.«

»Velikokrat je bilo tako, da je oče dvignil stol in nisem vedela, ali bo stol letel vame.«

»Ne, pri bratu oče sploh nima zavor. Enkrat je bilo tudi tako, da sem v bistvu jaz vskočila vmes med njun spor, ker sem se dejansko ustrašila za brata, da ga bo ubil.«

»Ko pridem domov, je zelo razmetana hiša, ker v celem tednu sama nič ne naredita in to mi tudi pač povesta, da zato sem tukaj jaz.«

»Trenutno bi mi najbolj pomagalo, če bi lahko dobila kakšna sredstva za hrano.«

»V bistvu si že, odkar sem se rodila, želi, da bi bila doma in delala. Nikoli me ni podpiral v šoli, kadar koli sem kaj naredila ali dobila dobro oceno, je rekel, da ga ne zanima.«

»Vse me mine, ko se spomnim na to, da ni hrane, da ni tople vode, da pridem po celem tednu v to sobo, ki je pač mrzla, sredi zime sta dve stopinji v prostoru, in potrebuje toliko časa, da se sploh segreje, da me ponoči zebe, da sploh ne vem, koliko odej naj še dam nase, da me ne bo več zeblo, ker se že zbudim premražena.«