»Moj oče je bil slep in gluh in kot tak zaprt v svoje telo. Ni mogel početi vsega tistega, kar je sicer bil navajen početi in je dajalo smisel njegovemu življenju. To je občutil kot veliko muko, nadlogo in trpljenje, zato si je želel to življenje končati.«
»Nasprotniki tega zakona skušajo prestrašiti ljudi pred tem zakonom in napovedujejo, kaj vse strašnega se bo zgodilo, če bo ta zakon sprejet. To je ta tako imenovana teorija spolzkega družbenega klanca, po kateri se bodo ob uvedbi možnosti asistiranega samomora in evtanazije vsi družinski člani povampirili in začeli pritiskati na vse navidezno odvečne, bolne, onemogle, socialno podrejene skupine, da se izločijo iz življenja in zaprosijo za prostovoljno končanje življenja.«
»Zakon bi lahko za ostarele, bolne in ranljive pomenil prikrit pritisk in bi lahko začeli čutiti možnost ali celo dolžnost, naj sami končajo svoje življenje in s tem 'razbremenijo' svoje bližnje in vse, ki zanje v času ranljivosti skrbijo.«
»Vsak človek, ne glede na njegovo zdravstveno stanje, ohranja svoje dostojanstvo, ki ga varuje pred tem, da bi kdor koli lahko posegel v njegovo življenje.«
»Ne samo, da pomoč pri prostovoljnem končanju življenja ni uboj ali celo umor, ampak prav nasprotno – je najbolj etična potrditev avtonomije, svobode in pravice do dobrobiti trpečega posameznika.«