Tema: Nasilje v družini

»Zdaj je čas, da se vedemo kot odrasli, nudimo otrokom vso podporo.«

»Ob prvih znakih prehlada te bom vrgel iz hiše.«

»Najlepša zahvala je objem, nasmejan obraz ali risbica. To mi daje moči za naprej.«

»Bi si pa upal reči, da temu botrujejo tudi socialnoekonomske razmere.«

»Ženske o nasilju težko spregovorijo. Bojijo se, da jih bo družba obsojala.«

»To, kar šepa, je način izvedbe. Primanjkuje ustreznega dodatnega usposabljanja vseh prvih posredovalcev.«

»Družba je do nasilja še vedno v veliki meri strpna, čeprav smo napredovali. Po moji oceni gre žal za napredek na deklaratorni ravni, v praksi je malo drugače.«

»Zelo dobro se spomnim začetkov svojega dela na SOS telefonu leta 1995. Naša vsakdanja izkušnja takrat je bila, da so na policiji ženskam, ki so klicale za posredovanje, povedali, da se jih ne tiče, če jih partner pretepa...«

»Ženske, ki doživljajo nasilje, lahko pričakujejo pomoč in podporo, ki bo prilagojena njihovim potrebam.«

»Izpostavila je, da na nekaterih centrih za socialno delo nasilja ne poimenujejo s pravim imenom, ampak ga obravnavajo kot 'visoko konfliktni odnos med staršema'...«

»V zadnjem času se v društvu srečujejo tudi s prepričanji, da si ženske nasilje izmišljujejo, da bi manipulirale z otroki in se maščevale oziroma 'nagajale' partnerju.«

»Predvsem težko je prepoznati različne odtenke, s katerimi povzročitelji nasilja omejujejo življenjski prostor žrtev nasilja. Pogosto se različne oblike ljubosumja interpretira kot ljubezen, zato ga je težko prepoznati kot dejansko omejevanje.«