Tema: Književnost

»Kaj mi pa bo zatemnitev? Saj vendar ni vojna.«

»Ustvaril sem nekaj lepega / nekaj svojega / v to moje te zdaj spuščam / prosim vstopaj počasi / prosim poskušaj razumeti …«

»Rekel je, da me ljubi, da želi biti z mano. / Velike besede, ni še čas zanje. Počakaj malo.«

»Izgubil sem vsako veselje še nadalje zapisovati dogodke iz svojega ubogega življenja. Mar naj kar naprej zapisujem same žalostne stvari? Veselja pa zame tako in tako ni več. Ostale so mi samo še miši.«

»Sovraštva so bili deležni zdravniki, ki so bili prepričani o resničnosti okuženja, ki so svetovali varnostne odredbe in skušali vcepiti vsem svojo bolestno gotovost. Najbolj obzirni ljudje so jim očitali lahkovernost in trmo. Za vse druge je bilo to očitno sleparstvo, spletka, zasnovana za izkoriščanje javnega strahu.«

»Vam rečem – signor Orwell je bil genij. Dobro je vedel, da se enakost, kapital-korporativizem, razbohotita vsepovsod – in kjer se ne – bog pošlje žveplo in dež, za novo Sodomo, novo Gomoro … Bil je genij. In pika. Je vedel, da je za vsako stvar potreben čas: morala se je razviti trdna demokracija 21. stoletja.«

»Čaka te noč v tej dolini, pohiti in spusti se hitreje od prestrašene jerebice. Ni piša, ki bi zganil pero. To tvojo preselitev dokazuje vrana, ki spremlja priseljence do meje noči.«

»Vidno prestrašen se prebudi iz spanca, v majhni enoprostorni brunarici. Leži na zelenkasti perzijski preprogi in počuti se, kot da ga je neka peščena ura golega izvrgla skozi dno, vendar namesto peska nanj navrgla kup bolečin. To bo najbrž zato, ker je spet popil preveč tistega cvička, ki mu ga je bil podaril prijatelj iz samostana.«

»Kipar, če je pri nas še v taki čisli, ustvari to samo, kar marmor skriva, le to izkleše roka utrudljiva, ki se njegovi pokori zamisli.«

»Sovraštva so bili deležni zdravniki, ki so bili prepričani o resničnosti okuženja, ki so svetovali varnostne odredbe in skušali vcepiti vsem svojo bolestno gotovost.«

»Vam rečem – signor Orwell je bil genij. Dobro je vedel, da se enakost, kapital-korporativizem, razbohotita vsepovsod – in kjer se ne – bog pošlje žveplo in dež, za novo Sodomo, novo Gomoro … Bil je genij. In pika.«

»Moji starši niso nikoli doumeli Stephenove smrti, kajti zanjo ni obstajal nikakršen razlog; oziroma nikakršen razlog, ki bi bil kakor koli povezan z njim.«

»Čaka te noč v tej dolini, pohiti in spusti se hitreje od prestrašene jerebice. Ni piša, ki bi zganil pero.«

»Vidno prestrašen se prebudi iz spanca, v majhni enoprostorni brunarici.«

»Bil je genij, velikan, podoben gori, ki zanjo lahko rečemo, kakor je Hegel dejal za Mont Blanc: Je .«

»Ta slika je bila takšna kot Pieter sam: vesela in žalostna hkrati, polna dvomov in vere, mistična in stvarna, strahopetna in pogumna. Bila je bruegelska! On je bil svoja slika.«

»In ravno to je zanimivo: da je bil Jarrett pri Kölnskem koncertu občutno omejen. Prisiljen se je bil znajti, situacija sama ga je pahnila iz cone udobja. Umetnost potrebuje taka stanja in improvizacija povzroči točno to – spodbudi te, da material najde tebe, medtem ko ga ti iščeš.«

»Nekaj je jasno: Narcis se ni zares ljubil. Pustil se je zavesti odsevu. Ni znal preseči podobe. Njegova sla bi bila prav tako usodna, če bi namesto po svojem hlepel po obrazu nimfe.«

»Od besed se večer ne napolni, natrejo ga pomaranče. zadiši ječmen. primerjamo velemesta, vsi si iščemo začasni izvoz.«

»Ne sprijaznim se s tem, da srca ljubeča trda prst tre …«

»Ti spiš. Krog tebe je tihota,v njej duša je namah nesrečnain moli v strahu: Bože dobri,daj nama, da ta noč bo večna.«

»Nihče me ni mogel videti in včasih sem zrl globlje v notranjost gozda, a največkrat sem nadzoroval hišo, njena okna in predvsem vrata. Zvoki. Zveni. Šumi. Močno so me pritegovale hišne melodije, kot sem poimenoval vse zvočnosti, ki sem jih slišal doneti iz hiše.«

»Potem si na prsi prilepim nalepko, na kateri je črno na belem zapisana ena samcata beseda: nemščina. To je to, to dejanje, od tedaj naprej se napis na mojih prsih glasi kot priznanje: nemščina. Ja, Nemec sem, ne po izvoru, po svetlih laseh, arijski krvi ali podobnih neumnostih, pač pa preprosto po jeziku, s tem pa po kulturi.«

»Ko te kdo vpraša, Kako je v Bosni, mu zabriši v obraz: najboljšim najtežje, najslabšim najbolje.«

»Četrtek Tudi če sem te v sredoljubila, kaj ti bo? V četrtek te ne ljubim, je pač tako. Zakaj se pritožuješ, zares ne vem. Ljubila sem te v sredo. Kaj naj zdaj s tem?«

»To mestece moje mladosti se je zdaj spremenilo. Kadar pridem vanj, obstanem in strmim. Samotna hiša ob Krki, v kateri so tekla moja mlada leta, še stoji. Tuji obrazi se zdaj z oken ozirajo vame.«

»Te dogodivščine sem spisal za najboljši slovenski leposlovni list, ki mu je ime 'Gospodična Cizara'; škoda le, da ne smem povedati, kje, kedaj in kako da izhaja ta imenitni list.«

»Pestujem pajaca. Ni več tako bleščeče rdeč, postaral se je in njegovo bledo, resno lice je še bolj spakljivo, kot je bilo takrat, ko mi ga je prinesel oče.«

»V Božjem drevcu je dovolj pomembnih vprašanj, ki bridko zadevajo marsikoga. Tudi mene: božje drevce je zimzelena rastlina, odporna in bodeča, ne da se zlahka zlomiti …«

»Toda Evald Flisar ni mogel končati svojega govora ne tako ne drugače, kajti naslednji trenutek je odpovedalo ozvočenje. Iz večine ust se je izvil globok vzdih olajšanja.«