Omemba: Zorana Baković

»Strinjam se, to je fascinantno, saj se to ne bi moglo zgoditi v kateri koli drugi državi. A na Kitajskem to niti ni toliko nenavadno, saj so zgradili nebotičnik z več kot desetimi nadstropji v enem tednu, kar je bil svojevrsten rekord.«

»Imajo veliko delovno silo, ki je v pripravljenosti in pripravljena delati dan in noč.«

»Tu ni zakonov, na Kitajskem je Komunistična partija oziroma država lastnica vse zemlje.«

»Mi jih uporabljamo za namestitev delavcev ali pisarne.«

»Država je vpoklicala nekaj tisoč vojakov, ki so priskočili na pomoč civilnim oblastem.«

»Bolnišnice še vedno niso podrli, temveč so jo nadgradili in še vedno deluje.«

»To so migrantski delavci, sodobni nomadi, sezonski delavci, kmetje, ki se odpravijo s trebuhom za kruhom, zaposlitev pa najhitreje dobijo v gradbenem sektorju.«

»Letno imajo več kot 5.000 inženirjev, z vseh področij, med njimi so tudi arhitekti in gradbeni inženirji.«

»Po pokolu je bilo za nas diplomate, takrat je bilo v Pekingu okoli 150 veleposlaništev, skrajno moreče. Celo Jugoslavija, ki je imela zelo razvite odnose s Kitajsko, je imela pred stavbo oboroženo stražo.«

»Več ur je bilo res peklensko. Zorana Baković in nekateri mlajši diplomati so dobivali zanesljive informacije in so nas obveščali o dogajanju.«

»Prva tri leta mandata, med letoma 1985 in 1988, smo bili priča neverjetno hitremu razvoju Kitajske. Veleposlaniki smo bili navdušeni nad videnim.«

»Kitajski voditelji oz. partija se je bala, da bi lahko tisto, kar se je dogajalo v Evropi, vodilo v nekaj podobnega tudi na Kitajskem, da bo prišlo ne samo do spremembe režima, temveč tudi do državljanske vojne in celo do razpada enovite države.«

»Da ne govorim o popolni zapori ameriškega in drugih veleposlaništev. Ameriško veleposlaništvo je v svoje prostore sprejelo več kot 1.000 oporečnikov, nekateri med njimi so potem celo leto preživeli na tam, ker so se bali, da bi jih Kitajci zaprli.«