Omemba: Mina Švajger

»Verjetno ne bi popolnoma zgrešili, če bi rekli, da je ustvaril eno izmed svojih močnejših vlog.«

»Njegove besede so močne, ostro zarežejo v predstavo.«

»Jaz si samo želim, da bi bil med vami mir.«

»Moramo zato (p)ostati nori?«

»Vsako individualno osvobajanje od družbenih prisil se dogaja v prepletih prepoznavanja lastnih drugačnosti in zbližanj v obliki prijateljstev.«

»Zapletena razmerja so v svetu Urške Djukić upodobljena v filmsko uravnoteženem prikazu kritične dobe odraščanja v vrtincih telesnega vznemirjenja in vabljivosti transcendence.«

»Gora se ne bo premaknila je opazovalni dokumentarni film Petre Seliškar, ki s pretanjenim občutkom za ritem in podrobnosti prinaša neolepšan, a poetičen vpogled v pastirsko eksistenco treh mladih bratov v makedonskih gorah.«

»Na ozadju navidezne idile se izrisuje globlja pripoved o smislu, bližini in minevanju, ki se izteče v tiho poetično neizogibnost bivanja.«

»Ja, vsekakor je tokrat drugače.«

»Tak princip pisanja se mi zdi, da je prišel zelo naravno.«

»To besedilo je velik izziv, hkrati pa velik privilegij.«

»Pri ustvarjanju tega teksta sem zelo uživala.«

»Mislim, da je to vsekakor zelo generacijsko zaznamovano.«

»Mislim, da je to vsekakor zelo generacijsko zaznamovano in da si nekako niti ne znamo več predstavljati neke alternative mirnosti, stalnosti, bivanja.«

»Ja, vsekakor je tokrat drugače. Besedilo je bilo, kot rečeno, že izvedeno v okrnjeni bralni verziji, ampak se mi zdi, da je tokrat tekst res zazvenel drugače.«

»Tak princip pisanja se mi zdi, da je prišel zelo naravno, ravno zaradi tega poslušanja in tudi likov, ki ne reagirata nujno oziroma nista toliko impulzivna in napadalna.«

»To besedilo je velik izziv, hkrati pa velik privilegij, da dobiš nekaj takega v roke, ker je že na ravni jezika izjemno muzikalno.«

»Bil je izziv, sploh to, da te lovi mikrofon.«

»Pri ustvarjanju tega teksta sem zelo uživala, ker se mi zdi, da gradacija čustev poteka tako naravno.«

»Mislim, da je to vsekakor zelo generacijsko zaznamovano in da si nekako niti ne znamo več predstavljati neke alternative mirnosti.«

»Vsekakor, vse to je vzročno-posledično.«

»To je absolutno nujno.«

»Strah me je prevelikih oči in premajhnih medvedov.«

»Nenehna negotovost pa ga spravlja v vse večjo stisko.«

»To je najbolj zelen klobuk sveta!«

»Po dolgem času se nečesa veselim. In kokr bo najbolj gadno, se selit pa iskat flet pa urejat birokracijo pa te pi*****je. Tko bo hkrati tut dobr. Zame bo dobr.«

»Ne vem, kje v tej sliki je prostor zame.«

»Pol pa pomislim na vse, kar zamujam zarad tebe. Na moja najboljša leta, ki si mi jih ukradu.«

»Utihni, Neža! Slab človek si. Je dobr to poslušat, ne? Bori se proti besedam, ki ti jih v obraz meče oseba, ki te ma najrajš na svetu.«

»Nagrajeno dramsko besedilo Brine Jenček je sveže in neposredno, predstavlja razpadajoči svet in v njem razpadle odnose, ki so ujeti v komunikacijsko pustino, omejeno le na ekstrakt jezika sodobne tehnologije.«