Ključna beseda: pričevanja

»V njem bosta politologa Jovana Mihajlović Trbovc in Faris Kočan spomnila na ozadje genocida.«

»Vesti, ki niso zbudile vesti ponuja pretresljiv vpogled v novinarsko pokrivanje ene največjih človeških tragedij po drugi svetovni vojni.«

»Njegova podoba na naslovnici ameriške revije Time iz leta 1992 je postala simbol vojne v BiH.«

»Slovenija se bo tudi uradno poklonila spominu žrtvam srebreniškega zločina.«

»Nikoli ne bom pozabil občutka, ko sem prvič prečkal predor. Voda je segala do kolen, moja glava je skoraj zadela tramove, a občutek, da grem proti življenju, je bil neizmerno močan.«

»Kopal sem tri mesece. Vodo smo na začetku odvajali ročno, z vedri. Šele ko smo dobili črpalko, smo lahko nadaljevali. Zemlja je bila blatna in polna gline, toda delo je bilo nujno. V predoru je odmevala pesem in ti redki trenutki sproščenosti so bili v napetosti vojne neprecenljivi.«

»Ko smo med vojno kuhali iz droži, smo jedi poimenovali tako, da so nas spominjale na preteklost – ocvrte zrezke ali piščančja jetrca. To nas je ohranjalo povezane z življenjem, ki smo ga nekoč poznali.«

»Vsaka zgodba iz predora nosi del naše skupne zgodovine. Ohranjanje teh zgodb je ključnega pomena za razumevanje preteklosti in graditev boljše prihodnosti.«

»Čakala sem, da prvič po dveh letih spet vidim očeta. Med hojo skozi predor mi je noga zdrsnila med lesene deske, mama pa je panično klicala na pomoč. Te občutke vlage in tesnobe bom nosila s seboj vse življenje.«

»Ko sem prvič stopila v predor, noseča in z nahrbtnikom, polnim mesa in z bučo za moje starše, nisem čutila strahu. Vedela sem le, da moram naprej – življenje je bilo močnejše od nevarnosti.«

»S Srebrenico so povezane naše duše, ona je naše bistvo, povsod v svetu, kjer koli smo. To vez poskušam privzgojiti tudi svojim otrokom.«

»Oprostite, samo … Pred padcem Srebrenice so ubili enajstmesečno deklico. Telesno ste tu, duševno pa tam. Ne vem. Ko sem tam, ne morem reči, da pozabim. Imam pa občutek, da so nekje tu, blizu. Podobe se mi vračajo, vživim se vanje. Tu najdem nekakšen mir.«

»Mojega mlajšega sina Edina so ubili 6. julija. Bil je četrtek, 11. julija pa je padla Srebrenica«

»Hvala bogu, da so na svetu dobri ljudje, ki to kaznujejo. Treba je kaznovati. Ne moremo se delati, da se to ni zgodilo. Zgodilo se je. Naj ve ves svet.«

»Poskrbeli smo za platformo, na kateri so se lahko svobodno in brez redakcijskih posegov izrazili ljudje, ki so doživeli bistvene vidike tistega časa.«

»Aktualna vlada je ta muzej ukinila, tako da tega doma za zdaj ni, bo pa gotovo prišel nazaj. Kar lahko naredimo, je, da vsaj ponudimo virtualni prostor.«

»Tiste generacije, ki so bile od vojne pa do zdaj oropane izobraževanja o tem delu naše zgodovine, bodo dobile vsaj neke nastavke.«

»Elemente, ki bi utegnili opravičevati prestopke in nespodobna dejanja.«

»V tem času pa bomo na sestanke povabili tudi organizacije, ki se s to problematiko ukvarjajo že leta, in oblikovali predloge sistemskih sprememb.«

»Pisali so nam številni upokojenci in upokojenke, ki so nam pojasnili, da njihova pokojnina ne zadostuje za preživetje – odločajo se med plačilom položnic za elektriko in nakupom toplega obroka. Njihov trenutni položaj pa je posledica politik vseh vlad do zdaj.«

»Poglejte, kakšno naključje je danes. 13. junij ob 11. uri. Prav na ta dan leta 1944 ob 11. uri je vlak, s katerim sem se odpeljala v Auschwitz, odpeljal z goriške postaje.«

»Ne da sovražim – da ljubim, sem na svetu.«

»Takrat sem živela v begunskem centru in bila prepričana, da je meni najhuje na svetu glede nastanitve, a ko slišiš zgodbe ljudi, ki sem jim takrat 'zavidala', ker so živeli pri sorodnikih ali neznanih ljudeh, spoznaš, da so tudi oni imeli velikanske težave.«

»Kakšne pa so te izkušnje? Rada rečem, da ima vsakdo svojo zgodbo. Takrat sem živela v begunskem centru in bila prepričana, da je meni najhuje na svetu glede nastanitve in drugega. A ko slišiš zgodbe drugih ljudi, ki sem jim takrat 'zavidala', ker so stanovali pri sorodnikih in živeli normalno življenje, spoznaš, da so tudi oni imeli velikanske težave. Morali so določiti, kako bodo uporabljali stranišče, kako pripravljali kosilo … V eno- in dvosobnih stanovanjih je živelo dvajset in več ljudi, sorodnikov ali celo popolnih neznancev. Sprejemali so ljudi iz BiH-a, ki jih prej niso nikoli videli.«

»Ženske nam pišejo, kako se šele zdaj prvič zavedajo, da so bile spolno napadene, da to ni normalno, da se to ne bi smelo dogajati, da niso bile same krive, da niso izzivale.«

»Ko smo odprle stran, takrat ponoči, smo se pogovarjale tudi o tem, kaj bomo storile, če se nihče ne odzove. 'Mogoče smo nore,' smo si mislile. Ko smo se prebudile, je telefon pregoreval in od tedaj ni prenehal pregorevati.«

»Opogumljamo ženske, naj spregovorijo na način, ki bo zanje varen: s Facebooka na spletno stran smo se preselile tudi zato, ker tam ni hudobnih komentarjev, ki jih poznamo iz družabnih omrežij in portalov.«