»Kakor sem govoril, moram biti pripravljen na to. Mogoče bo nekomu čudno, toda ... Kolikor je to težko – in verjemite mi, zelo je težko – mora človek imeti upanje. Mene moja vera uči, da vedno obstaja upanje. Čeprav smo se zdaj razšli, upanje, da se bomo znova srečali, ne bo nikoli izginilo.«
»Morajo še primerjati DNK, ampak po oblačilih najdeni mladenič ustreza Mateju. To je vse, kar vam lahko rečem, za zdaj nimam nič drugega. Zelo mi je težko, pričakovali smo bolj veselo informacijo, ampak vsaka resnica je resnica in z njo se moramo soočiti. Zelo mi je težko, odšel bom v Beograd.«
»Najhujša nočna mora vsakega starša je, da ne ve, kje je njegov otrok. To je tragična realnost številnih Nigerijcev, ki so nekateri že več let vse dni in noči na preži in v iskanju svojih potomcev. Vsak človek ima pravico, da pozna usodo svojih najbližjih, zato moramo vsi skupaj narediti več, da do ločevanja ljudi sploh ne pride.«
»Največje žrtve desetletja spopadov v Nigeriji so prav družine. Številne so bile uničene, razdeljene, trpijo. Otroci so umrli v bombnih napadih, zdravstvene ustanove so bile napadene, njihovi domovi uničeni. A družine morajo ostati skupaj, predvsem pa je treba civilistom v vojnih spopadih prizanesti.«
»Čeprav še nikoli nismo imeli toliko prijavljenih primerov izginulih ljudi, pa se hkrati zavedamo, da gre le za vrh ledene gore in da to število predstavlja le manjši del vseh, ki so pogrešani zaradi končanih ali še trajajočih spopadov.«
»Ljudje, za katere ne vemo, kje in kako so, globoko vplivajo na življenje več generacij neke družine, skupnosti in družbe kot celote. Takšni nerešeni primeri v spopadih, ki se vlečejo desetletja, ogrožajo tudi možnosti za dosego miru.«
