»Kakšne posledice na človekovi psihi, duši in srcu pušča to, da je neprestano na preži, to težko garanje, in pa seveda kako to vpliva na njegovo zmožnost čustvovanja in empatije.«
»Ni ničesar, kar je zame oziroma za nas povsem samoumevno in vsakdanje. Pa vendar sodimo. Sodimo ves čas. Čeprav nimamo ekstremnih izkušenj v ekstremnih okoliščinah. Od kod nam torej pravica, da sodimo? Je morda nujno potrebno vsaj to, da si zares skušamo predstavljati takšne izkušnje in takšne okoliščine? Ali da nehamo soditi kar tja povprek? Je morda čas, da obmolčimo?«
»Zakaj takrat, ko me je strah in se počutim samega, mislim, da sem edini na svetu, ki to čuti. Zakaj me je sram teh občutkov, zakaj ne delim svojih strahov, zakaj si domišljam, da sem v tem edini in včasih tudi edinstven.«
