»Izvirna glasba v dokumentarnem filmu o obsojencih na dosmrtno ječo vseskozi podpira brezizhodnost situacije, v kateri so se znašli zaporniki.«
»Niko Novak je bil ovenčan z vesno za najboljšo scenografijo za film Paradise – novo življenje.«
»Prizorišče dogajanja je umeščeno v gorsko vasico, ki s svojo zapuščeno točilnico, vijugastimi praznimi ulicami in križišči, ki ne vodijo nikamor, uteleša brezizhodnost in absurdnost situacije osrednjega lika.«
»Sadeži pozabe se s svojo pripovedno dvoumnostjo uvrščajo ob bok najpomembnejšim filmom tega vala, obenem pa režiser Christos Nikou z drznimi vizualnimi in pripovednimi postopki poseže globoko v jedro človeškega iskanja lastne identitete.«
»Film je ena najosnovnejših poti do razumevanja realnosti«
»Film je orodje, ki ni nikoli prenehalo z opisovanjem in podajanjem zgodb o naši kompleksni družbi, predvsem pa predstavlja eno od najosnovnejših poti do razumevanja realnosti, v kateri živimo«
»Tako filmska tematika, liki, prefinjena psihologija kot tudi pripovedne in vizualne strategije učinkovito nagovarjajo sodobno občinstvo.«
»Film oblikuje biografijo zgodovinske osebe in se ob tem učinkovito izogiba konvencionalnim pristopom k žanru skozi edinstveno in drzno režijsko videnje dobe razsvetljenstva.«
»Scenarist Blaž Kutin skozi precizen scenarij konstruira in analizira antipatično junakinjo, ji ostane zvest, hkrati pa gledalca na koncu pripelje do točke, na kateri je sposoben junakinjo videti z drugačnimi očmi.«
»S fotografiranjem hiš ob železniški progi in obiskovanjem njihovih prebivalcev leto zatem nam avtor predstavi sentimentalno potovanje v spomin.«
»Težko ga je umestiti; je nepredvidljiv, neobrzdan, popolnoma izviren in nekoliko nor.«
»Žirija je film prepoznala kot izdelek z močnim avtorskim podpisom, estetsko dovršen in svojstven, vizualno in čutno bogat, marsikdaj vsebinsko in estetsko drzen, teatralen in nazadnje celostno prepričljiv.«
»Kinotripovo nagrado mladinske žirije podeljujemo filmu, ki nas je pretresel s svojo socialno občutljivostjo in močno družbenokritično noto ter se nas dotaknil s svojo človečnostjo.«
»Vsakega januarja v makedonskem mestu Štip krajevni duhovnik v reko vrže leseni križ, za katerim skače na stotine moških. Tistega, ki ga bo potegnil iz vode, bosta spremljala sreča in uspeh. Tokrat za križem spontano skoči tudi Petrunija in uspe križ zgrabiti pred drugimi. Moški so jezni, ker si je ženska drznila sodelovati v njihovem ritualu. Nastane popoln kaos, a Petrunija ne odneha.«
