»Mogoče da, mogoče ne.«

»Mogoče da, mogoče ne.«

»Mogoče smo člen dali prepozno v zakon.«

»Tukaj smo, da sporočimo, da nas ni mogoče prestrašiti, da nas ni mogoče ustaviti.«

»In če se je znašel na takšnem področju, da je videl, da travnik mogoče ni primeren, da so mogoče žice čez travnik, mogoče količki, je videl, da je mogoče avtocesta najbolj primerna.«

»Zapisali bomo, da je mogoče omejevati gibanje med občinami in da je mogoče omejevati gibanje ponoči, da je mogoče omejevati različne svoboščine državljanov.«

»Mogoče je, da jih bo pomembno število odšlo v Evropo.«

»Živimo v času, za katerega nismo mislili, da je mogoč.«

»Pozneje sem ugotovila, da v tej sestavi to ni mogoče.«

»Vem, da imaš rada Ivano Sajko, mogoče ti bo zanimivo.«